Dvajseta etapa in splošna razvrstitev sta morda že zapleteni ali pa tudi ne, vendar pa je geologija današnje regije definitivno zapletena. Tako je zapleten tudi naš blog. Saj ste vendar po dvajsetih dneh geologije na Tour de France v bistvu strokovnjaki. Zato vam ponujamo globok potop v geologijo!
Nahajamo se v gorovju Vosges, kjer domujejo baloni. Poznamo Ballon d’Alsace (1247 m), Grand Ballon (1424 m), najvišjo točko gorovja Vogeze, Petit Ballon (1272 m), na katerega se bodo kolesarji povzpeli v nadaljevanju etape, Ballon de Servances (1216 m) in Ballon Saint-Antoine (1128 m). Izvor tega posebnega toponima “ballon” še vedno ostaja skrivnost. Morda je njegov izvor v geologiji teh gorskih vrhov. “Ballon” se morda res nanaša na “zaobljeno obliko” gorskih vrhov, kar se nanaša na “bulla“, latinski izraz za “sferični predmet”.
Ogromna granitna telesa, ki jih geologi imenujejo “batoliti”, običajno na površju preperijo in se spremenijo v zaobljene vrhove gora. Vsi morda poznate znameniti Half Dome v narodnem parku Yosemite v Kaliforniji.
In res, južno gorovje Vogeze razkriva takšne ogromne granitne batolite. Vsi so ostanki 350 do 330 milijonov let stare magmatske dejavnosti v zaključnih fazah gradnje Variskičnega gorovja, ki zaznamuje zaključek nastanka Wegenerjevega superkontinenta Pangea.
Vosges, geološka uganka za možgane
Britanski geolog John F. Dewey (1937-), eden od očetov tektonike plošč, je nekoč zapisal, da je “tektonika plošč v svojem bistvu preprost in lep koncept, vendar so njeni rezultati v manjšem merilu osupljivo zapleteni” (Oreskes, N. 2001). Prav to doživljajo geologi, ki poskušajo razvozlati tektonsko zgodovino gorovja Vosges. Vosges so za geologe prava uganka za možgane. To pomeni: zapleteno je.
Ko slišite o tektoniki plošč, se verjetno spomnite, kaj ste se učili v šoli. Zemljino površje sestavlja omejeno število velikih, togih litosferskih plošč – na nekaterih od njih so celine -, ki se med seboj premikajo in se odzivajo na konvekcijski tok v Zemljinem plašču. Na mejah med temi litosferskimi ploščami so pogosti potresi in vulkani.
Kontinenti razpadajo in nastajajo oceani. Ti oceani rastejo ob razpirajočih (‘’divergentnih’’) se mejah plošč, kjer nastaja nova oceanska skorja. Celine se oddaljujejo. Ko se vzdolž meje celinskega roba oblikuje subdukcijsko območje, se ena plošča začne pogrezati pod drugo ploščo. S tem se obrobje celine spremeni v aktivno, približujočo (‘’konvergentno’’) mejo plošč.
Celine se začnejo približevati, vmesni ocean pa se postopoma zapirajo. Sčasoma celine trčijo in nastanejo ogromne gorske verige. Mi geologi razvoj od razpadajočih se celin (superkontinentov), do na novo nastalih celin (superkontinentov), imenujemo “Wilsonov cikel“. Poimenovan je po kanadskem geofiziku Johnu Tuzu Wilsonu (1908-1993). Tudi on spada me utemeljitelje tektonike plošč.
Teren in teren
Ta “preprosti” model tektonike plošč je v prvi vrsti razvit z “oceanskega” vidika in temelji na oceanskih raziskavah. Zato ga je John F. Dewey poimenoval “preprosta in lepa zamisel“. Vendar pa kontinentalni geologi te preprostosti v arhitekturi gorskih verig, ki jih proučujejo, ne prepoznajo zares. Ne v aktivnih gorskih verigah, kot je Himalaja, in tudi ne v ostankih starih gorskih verig, kot je vseevropska, Variskična gorska veriga, katere jedro vidimo izpostavljeno v Vogezih. V teh gorskih verigah kontinentalni geologi vidijo sestavljanko drobcev starodavnih kontinentalnih in oceanskih plošč. Geologi te drobce – vseh možnih velikosti – imenujemo “Tereni“, ki jih ne smemo zamenjevati s “terenom”, ki se nanaša le na fizično geografijo območja. Besede so pomembne!
Klasičen primer takega “terenskega sklopa” so severnoameriške Kordiljere. Najdete jih ob pacifiški obali ZDA in Kanade. Čeprav je bilo to območje že več sto milijonov let rob celine, gorska veriga Kordiljer odraža skoraj neprekinjeno orogeno dejavnost. Ta neprekinjena gradnja gora ni posledica trka dveh celin. Povzročilo ga je zaporedje akrecij (‘’prilepljan’’) starodavnih drobcev celinskih in oceanskih plošč. Včasih so ti drobci celo navidezno nepovezani s sosednjo celino, kar kaže na to, da prihajajo od daleč. Zato geologi tem drobcem pravimo “eksotični tereni“.
Te orogene sestavljanke akrecijskih terenov kažejo na visoko stopnjo tektonske mobilnosti. To je težko uskladiti s preprostim modelom konvekcije plašča, ki poganja gibanje plošč. Akrecijska tektonika dejansko implicira zelo mobilno podobo tektonike plošč, s “preskakujočimi” ali “povratnimi” subdukcijskimi conami, kratkotrajnim nastajanjem oceanov itd. Vse to so geodinamični procesi, ki so nezdružljivi z počasnim konvekcijskim tokom v plašču. Tektonika plošč res pripoveduje “osupljivo zapleteno” samosvojo zgodbo!
Nazaj v Evropo: še vedno zapleteno
Tudi evropsko podpovršje južno od predkambrijskega baltskega kratonskega ščita je sestavljeno iz združevanja terenov. Vsa ta tektonostratigrafska področja so bila nekoč kontinentalni deli “starega” (paleozojskega) južnega superkontinenta Gondvana ali njegovih (mezo-/kenozojskih) naslednikov, celin Afrike in Južne Amerike. Zato vse te fragmente imenujemo “pred Gondvanski tereni“. Ti eksotnični tereni slišijo na imena, kot so Avalonija, Armorika, Iberija, Apulija. Če potrebujete navdih za new age rock skupino? Ko so se ti tereni vključili v Variskični orogeni, so dobili imena kot npr. Rhenohercynian, Saxothuringian, ali Moldanubian.
V tej evropski sestavljanki terenov imajo Vosges posebno mesto. V Vogezih prepoznavamo ostanke vsaj štirih tektonostratigrafskih področij. Od severa proti jugu so to Avalonska skorja, Rhenohercynian skorja, Saxothuringian skorja, Moldanubian skorja in nazadnje celo Gondvanska skorja čisto na jugu.
Vsi ti kontinentalni drobci so bili nekoč del celine Gondvana. Od nje so se odlomile v začetku paleozoika, pred več kot 400 milijoni let. Nato so se ti mikrokontinenti začeli pomikati proti severu v Reiškem oceanu, ki je nastal pred superkontinentom Gondvana, ki se je ravno tako pomikala proti severu. Reiški ocean se je začel zapirati in Gondvanski superkontinent se je približeval Baltiki in Laurenciji, ki sta se že združili z Avalonijo v severni “stari rdeči” superkontinent. Peri-Gondvanski kontinentalni drobci so se obducirali (”zlepili”) eden z drugim. Skupaj so se stisnili v vseevropski gorski verigi Variskidi, kar je pomenilo zadno stopnjo pri oblikovanju Wegenerjevega superkontinenta Pangaea.
Tour po Gondvani
V zadnjih fazah gradnje gora v Vogezih, pred približno 320 milijoni let, je bila obsežna magmatska aktivnost povezana z odnašanjem zgornje skorje v Variskični orogenezi. To je na koncu privedlo do današnje kompleksne zgradbe Vogezov. Zato je to pravi izziv za vsakega celinskega geologa. Zaradi vzpona na gorovje Vosges in prečkanja različnih sutur med perigondvanskimi tereni je današnja etapa nekako “Tour po Gondvani“.
